Članki o informatiki

Deževno vreme

Slabo deževno vreme naju je spremljalo vse do meje. Na mejah se že itak počutim bolj
čemerno, četudi je sončno, če pa je še res megleno in deževno, kot je bilo tam, pa človek skorajda izgubi vsako upanje po vedrem vstopu skozi napol priprta državna vrata. Ni bilo lepo, ni bilo težko, za prestop sva čakala malo manj kot dve uri. Viza sicer ni potrebna, ampak ostalih formalnosti, predvsem za avto, seveda, je pa kar nekaj. Če pa še omenim, da
smo bili v eni vrsti, ki jo je marsikdo ignoriral in povipiral mimo nas do meje, niti ne govorim. Seveda se v tem dolgočasnem čakanju pojavljajo raznorazni tipi, ki bi radi kaj prodali. Še najbolj vztrajen je bil en Rus, ki mi je na vsak način želel prodati laptop. Seveda se mu ni izšlo, da sva pa to lažje izvedla, je sedla za volan Berni, jaz pa sem šel zad na pir in pripravo načrta za pot proti Batumiju. S policisti in cariniki nisva imela nobenih težav. Če je
že na kakšni meji kdo hotel kaj prečekirati, je bilo to izključno sad firbčnosti. Videti Žabco od
znotraj in se potem spet pogrezniti v vsakdanje delo, hehe. Čez mejo sva se najprej sprehodila po njihovem Ponterosu, poskušala nekaj zamenjati v njihovo valuto lari (1 evro= 2.22 larija), a so povsod hoteli menjati 1:2, seveda to z nama ni šlo, čeprav me je malo zaradi župce skrbelo, prižgala se je namreč rezerva. V Turčiji sem kakšnih 100 km pred mejo nalil zadnjih
10 litrov dizla in s tem srečno prispel do veliko cenejših pip. V Turčiji je bil dizel na tej poti 3,08 lire (1,6 evra), v Gruziji je pa 1,8 larija, kar je pa 80 centov. Toda ali bodo vzeli viso, kajti keša nisva še nič imela. Na prvi pumpi nič, tudi na drugi nič, sem se že bal, da se mi bo oranžna vsak čas spremenila v rdečo, no in na tretji so bili zadovoljni tudi s kartico, ampak pazite, tu je treba odtipkati tudi pin kodo. Čeprav sem po informacijah, ki sem jih nabral glede kartic, pričakoval nemoteno plastično poslovanje, a temu nikakor ni bilo tako. No, najvažneje, da sva obnovila zalogo goriva. In prvi del poti po gruzinskih cestah se je tako lahko pričel. Cilj Batumi. Mesto ob obali, tretje največje z okoli 125000 prebivalci, hkrati pa zgodovinsko gledano eno mlajših mest v Gruziji. To je bil najin prvi cilj. Za Berni pa kar prvi šok. Kaos, ceste, stavbe, pločniki, promet, vozniki, vse je bilo nekako iz drugega sveta. Pametnega parkirišča nikakor ni bilo lahko najti, saj so bile ulice precej razrite in parkirišč niti

ni moglo biti, ali pa so bila polna. No končno sva nekaj dobila malo iz centra v bližini črpalke
in pred nekakšno prazno ribjo restavracijo. Glavna cesta skozi mesto, recimo Celovška, je bila
komaj prevozna.