Funkcijske zvrsti

(namen sporočanja)
Osnovna delitev je namen sporazumevanja. Tako poznamo:
 Praktičnosporazumevalni jezik
 Strokovni jezik
 Publicistični jezik
 Umetnostni jezik
Funkcijske zvrsti imenujemo razlikovalne značilnosti jezika na posameznem področju jezikovne rabe: pri sporočanju o
praktičnih zadevah življenja, v strokah, medijih, v besedni umetnosti.
PRAKTIČNOSPORAZUMEVALNI JEZIK
Gre za vsakdanje sporazumevanje- besedila v različnih socialnih zvrsteh.
Te zvrsti se najprej naučimo. Glede socialne zvrstnosti je to največkrat narečje, v mestih pa pokrajinski neknjižni pogovorni
jezik, redko pa knjižni pogovorni ali celo zborni.
Besedila te vrste so večinoma manjšega obsega.
Govorjena so predvsem dvo- in večgovorma, redko enogovorna, pisana pa pretežno enogovorna. Stalne oblike te zvrsti so
na primer pozdravi, vljudnostne in vremenske pripombe, vprašanje in odgovor, naročilo….
STROKOVNI JEZIK
Gre za strokovno in znanstveno sporočanje – knjižni jezik.
Je zvrst, ki jo uporabljajo ljudje raznih strokovnih področij, kadar govorijo ali pišejo o vprašanjih svoje stroke. Vsem
podzvrstem strokovnih jezikov je lastno zlasti izrazje. Ločimo:
 Strokovni (natančno, objektivno, nečustveno opisuje predmete, pojave. Nestrokovnjakom je po navadi manj
razumljiv)
 praktično strokovni (je jezik, povezan z delovanjem v vsakdanjem življenju. Sem sodijo opisi naprav, navodila za
uporabo…)
 znanstveni (zanj so značilne zapletene stavčne strukture, ker ne gre samo za razlaganje pojavov, pač pa tudi za
definicije in utemeljevanje
 poljudnoznanstveni (bolj prijazen od znanstvenega, kajti z znanstvenimi spoznanji se želi seznaniti tudi
nestrokovnjake, zato n i uporabe tujk in zapletenih poedi).
Razlike se kažejo v natančnosti izražanja in zahtevnosti strokovnih poimenovanj, terminov, ki so v okviru stroke definirani.
Med seboj se razlikujejo po obširnosti in abstraktnosti izrazja, deloma tudi skladenjsko.
PUBLICISTIČNI
Gre za obveščanje o dogodkih in ljudeh v časopisih, na radiu, televiziji – knjižni jezik.
Raznovrstna publicistična besedila pišejo novinarji, strokovni sodelavci.
Značilnosti:
 naslovje (glavni nasov, podnaslov…)
 slicevanje na agencije in druge vire
 publicistično besedje
 klišeji
6
UMETNOSTNI JEZIK
Gre za umetnostna besedila v knjižnem jeziku, v katerem pa se lahko pojavljajo tudi narečja in pogovorne prvine.
Značilnosti:
 podajanje stvarnosti, življenja, kot ga vidi avtor
 estetska oblikovanost besedila
 izvirni pomenski prenosi…
Če opazujemo rabo socialnih zvrsti ob upoštevanju namena sporazumevanja, vidimo, da se knjižni jezik pojavlja v funkciji
strokovnega, publicističnega in umetnostnega sporočanja, redkeje pa praktičnega sporazumevanja, kjer je v ospredju raba
neknjižnih zvrsti.
Terminologija ali strokovno izrazje so besede in besedne zveze, ki se v stroki dogovorno
rabijo kot poimenovanja stvari in pojavov ter njihovih lastnosti, npr. bibliotekarska terminologija. V njej so pri nas pogosto
dvojnice tipa domače – prevzeto, domače t.i. mednarodno, npr. kazalo – indeks, izvleček – abstrakt. Terminologija je zelo
pomemben del izrazja vsakega modernega jezika, zato bi morali v sodobnem času pogosteje govoriti ne samo o jezikovni,
ampak tudi o terminološki kulturi. To je pomemben del besednega zaklada, ki med drugim odraža tudi dogajanja in
spremembe v določeni družbi in seveda tudi stroki.
Termin ali strokovni izraz je beseda ali besedna zveza, ki poimenuje pojme določene
stroke, panoge. Vsak termin je samostojna enota, ki jo je treba v terminološkem
slovarju definirati samostojno, seveda v sklopu slovarske strukture in
primerjalno, po potrebi tudi razlikovalno, v odnosu do drugih terminov, strok in
strokovnih področij
terminologija  izrazje določenega strokovnega področja
 veda o pojmih in njihovih poimenovanjih v okviru strokovnih jeziko