Članki o informatiki

Gostoljubje

Bolj zanimiva kot samo mesto je bila pot do tja. Dež, grmenje, strele, vsepovsod krave in drobnica. Zdelo se je precej noro, tovornjaki, avtobusi, najbrž so že vsi srečali abrahama,

luknje na cesti velikanske, pesek, mivka, ni da ni. Naliv je bil vse močnejši in skrajni čas je že bil, da zmaga zdrava pamet. Zapeljala sva s ceste in obtičala tam skoraj ves dan. Vse je bilo poplavljeno, ceste skoraj ni bilo videti, pa saj je tam tudi bilo ni, razen morda trak makadamskega švicarskega sira. Imela sva tudi kaj brati, kosilo sva si pripravila bolj natančno kot doslej, tudi počitek po kosilu se je prilegel, torej, kaj nama je pa manjkalo. Je pa kazalo,
kot da se je nad Gruzijo odprlo nebo in bova postala del nje.

Že precej pozno sva se odpravila proti naslednjemu cilju, drugemu največjemu mestu, Kutaisiju. En njihov rojak se je odločil postati Ljubljančan in je v Župančičevi jami odprl gostilno, kjer si lahko privoščite nekaj kavkaških posebnosti. Najprej sva se poskusila nastaniti pri turških tovornjakarjih, a ker v restavraciji niso imeli piva, sva namero opustila in se zapeljala naravnost proti centru mesta. Par ovinkov in že sva parkirala na obsežnem parkirišču pred večjo stavbo. Z dovoljenjem seveda. No, izkazalo se je, da je bila odločitev več kot umestna. Preživela sva divjo noč in nato še kulturno umetniški dan. V napol razsuti velikanski stavbi je prebivala tudi nekakšna »podjetniška« družina, polnilci mineralne vode, kjer so imeli tudi skladišče in pisarno. Njihov šef nama je z veseljem dovolil nastanitev. Glede

na prislovično gostoljubnost teh ljudi, ni bilo drugega pričakovati kot povabilo na pijačo. Šef in oče Tomas, sin Luka, zet Robert in tako naprej, samo v ilustracijo, kakšna so njihova imena. Pisarna je bila glede na do takrat videno zelo gruzinska, električni kabli po stenah, za mizo je bil na bok zvrnjen hladilnik, stoli pa z vseh vetrov.

Toda tu smo se guncali tja do druge ure zjutraj. Vsak je dobil dvolitrsko plastenko natakhtarija, odličnega piva, pollitrsko stekleničko vodke, ki pa je midva nisva uporabljala, in domačega vina po potrebi, no tega sva pa le malo poizkusila, sladko in pitno, pravijo, da je njihovo vino kar cenjeno, no jaz lahko to potrdim le za pivo. Poleg smo žvečili posušene in slane ribe. Zanimivo, a ne preveč okusno, tako da niti slučajno nisva pretiravala s to »dobroto«. Torej kar težka in tudi navznotraj mokra noč. Za zajtrk so nas povabili na eno
njihovo nacionalno jed, hinkali imenovano.

In to je bilo prvovrstno. To so nekakšni umetniško oblikovani cmoki, malo so naju spominjali na idrijske žlikrofe, le da so bili polnjeni s precej začinjenim nadevom. Mačka ni bilo na spregled, utrujenosti ni bilo čutiti, torej sva lahko pri polni zavesti začela križarjenje po okoliških hribih, kjer so posejane cerkve in samostani. Z njihovim avtom, saj bi z Žabco le
stežka zvozil ozke in ovinkaste ceste do teh znamenitosti. Pa še ne lahko bi jih našel. Najprej
smo se odpeljali do samostana Gelati.