Neknjižni jezik


Načeloma ga ne pišemo, govorimo pa jih le v pogovorih (ne v govornih nastopih) in to le na posameznih delih slovenskega
ozemlja oz. v posameznih interesnih skupinah. Neknjižna pogovorna zvrst je primerna samo za pogovore v ožjem krogu, ne
pa tudi za javno sporočanje.
Neknjižne zvrsti delimo na:
 pokrajinski pogovorni jeziki,
 narečja in
 interesne govorice
POKRAJINSKO POGOVORNA PODZVRST
Pokrajinskih pogovorih jezikov je manj kot narečij, saj jih govorijo v večjih zemljepisnih enotah Slovenije.
Ni za javno nastopanje, pač pa se uporablja v sproti nastajajočih pogovornih položajih: pogovor na cesti, v ožjem
družinskem krogu, na delovnem mestu…. Tukaj se uporablja veliko izposojenk, zlasti iz germanskih in romanskih jezikov.
NAREČJA – DIALEKTI
so najpogosteje posebne oblike nekega jezika na čisto določenem zemljepisnem področju. V narečju govorimo v zasebnih
pogovorih, redko pišemo.
Narečja so najpogosteje posebne oblike kakega jezika na čisto določenem manjšem zemljepisnem področju. Na našem
narodnem ozemlju imamo 7 narečnih skupin:
 koroško
 primorsko
 rovtarsko
 gorenjsko
 dolenjsko
 štajerko in
 panonsko.
Vsaka od teh skupin, pa je razdeljena še na več delov, tako da imamo v Sloveniji 48 narečij.
INTERESNE GOVORICE:

  • ŽARGON je jezik ljudi istega poklica, dela ali konjička. Žargonski izrazi so nekakšni neuradni strokovni izrazi
    posamezne stroke.
  • SLENG je jezik ljudi iste starosti/generacije. Interesna govorica pripadnikov kake skupine ljudi iste generacije,
    predvsem mladih, za katero sta značilni predvsem nenavadnost izražanja in neskladnost s slovnično normo
    (npr. kul, žurka).
  • ARGO ali latovščina je jezik skrivnih združb. Ta jezik je namenoma ‘zaprt’, razumljiv le članom skupine
    (kriminalci, narkomani). Včasih ga uporabljajo otroci; razne papajščine