Članki o informatiki

Nove pokrajine

Poleg je tudi lepa bazilika, ki pa jo po ruskih norčijah trenutno obnavljajo. Sicer svojih bazilik Gruzinci ne restavrirajo, vse kar sem jih videl, imajo izvorne poslikave in freske, tudi povedali so mi, da je tako. Ta večer je bil primeren samo še za sprehod po ulicah, za naslednji dan pa sva si prihranila Stalinov muzej. Tule 41.989131/44.113105 sva v miru prespala, lokacija pa je prav blizu tega muzeja. Prav veliko besed o muzeju ne bi izgubljal, prvič zato, ker je zanič, drugič pa zaradi same osebe. Zatorej na kratko. Pred muzejem je majhna Stalinova rojstna hiša, obložena z akropolo. S tem mislim, da stoji v marmornati veličastni stavbi.
.

V bližini je še zeleni vlak, ki je strahopetnega možaka peljal na Jalto, saj si z letalom ni upal. Sam muzej ima pritličje in nadstropje. Večinoma so samo slike, družinske in državniške, in pa darila tujih prilizovalcev. Mogoče je še videti njegovo svečano uniformo, opremo iz njegove pisarne in pika. To je pa tudi vse. Če bi šel mimo, ne bi prav nič, no ja, razen vedenja o tem, zamudil. Vendar ga najbrž ni junaka, ki bi prišel v to mesto in si muzeja ne bi ogledal. Dva dni pred najinim prihodom so pa podrli še Stalinov kip, ki je stal tu nekje, lepo pospravili in delček čudaške zgodovine je odletel na smetišče. Po prihodu iz muzeja, se človek počuti kar nekam morbidno, zelo slaba karma, zato nikakor ne priporočam.
In zdaj proti duhovnemu središču Gruzije, Mcheti, da se človek vsaj malo očisti črnih misli. In začuda tja pelje avtocesta, ki se začne malo pred Gorijem. Zelo lahkotno, vožnja je prav uživaška, prometa malo, tako da je že sama pot do tja pomagala sprostiti turobnost, ki naju je prevzela Tam. Vendar pa naju je v nadaljevanju čakala Gruzinska vojaška cesta ali Georgian military road, pravzaprav glavni cilj najinega potovanja. Torej tokrat ne neka Alhambra ali Kapadokija ali Pamukale, tokrat je bil glavni cilj kar cesta, ki naju je nekako navdajala s strahospoštovanjem in velikim zanimanjem. In spomnim se, da naju je takrat nekako prešinilo, da sva pravzaprav res predvsem zaradi tega tu. Cesta, ki pelje iz Tbilisija v Vladikavkaz v Rusiji. Čez in skozi Kavkaz. Do ruske meje je pa približno 150 km. Po dolini Aragvi. Torej kratka, a presenetljivo lepa in navdušujoča. In živa. Ob spodnjem delu Ceste se na veliko prodaja, od zelenjave do pohištva. Cesta je lepa, a tudi precej
obljudena z domačimi živalmi, ki se avtomobilom nikakor ne umikajo. Torej vseskozi je potrebna previdnost in strpnost. Nikoli ne veš, če ne bo prav za ovinkom poležavala čreda krav.

Ob počitku sva skuhala kavico še za prodajalko sadja, ki jo je sprejela z velikim veseljem, za moške sva pa dobila občutek, da kave sploh ne pijejo. Pomikala sva se više in više ob vse bolj deroči reki, Aragvi imenovani, in vse markantnejši pokrajini.