Pedagoški govor


PEDAGOŠKI GOVOR: strokovna in praktično-sporazumevalna zvrst. Sporazumevanje med učitelji in učenci v razredu. Učitelj
in učenec stopata v družbeno medosebno razmerje, po drugi strani pa jim učitelj predoči stvarnost.
Delimo ga na:
 Spoznavni govor
 Odnosni govor
Govor učencev se omejuje na spoznavni govor, govor učitelja pa je prepletanje spoznavnega in odnosnega govora.
SPOZNAVNI GOVOR:
je tisti del pedagoškega govora, s katerim učitelj posreduje učencem stvarno znanje svoje stroke (odgovori, zgledi,
definicije, navodila – strokovna in praktično-sporazumevalna zvrst). Učitelj z njim uresničuje cilje. Učiteljeva naloga je tudi
vzbuditi pri učencih miselne procese, ki bodo vodili k razumevanju, vrednotenju, pomnenju snovi.
Zajema vsa vprašanja po strokovnih podatkih, odgovore nanje, ponazoritvene zglede, definicije, strokovne ugotovitve in
navodila, ovrednotenje pravilnosti odgovorov. Pri tem govoru prevladujejo prvine strokovne zvrsti jezika (raba terminov,
posredovanje definicij), okoliščine sporočanja seveda zahtevajo knjižno (zborno) zvrst jezika.
Gre za govor, s katerim učitelj posreduje snov, znanje svojega predmetnega področja. Uporabljati je potrebno knjižni zborni
jezik.
ODNOSNI GOVOR:
Ni v zvezi s snovjo, je motivacijski, učenci si gradijo samopodobo: spodbude, prošnje, zahteve, pohvale, graje, pozdrav,
organizacijska navodila – praktično-sporazumevalna zvrst.
Obsega tisti del pedagoškega sporazumevanja, ki ga predstavljajo vprašanja po nestrokovnih podatkih, spodbude, prošnje,
zahteve… ta govor je namenjen usklajevanju zavesti, povzročanju želene aktivnosti učencev in izmenjavi mnenj. Predstavlja
močno motivacijsko izhodišče za delo, zlasti pa je pomemben, ker ob informacijah, dobljenih v odnosnem govoru, učenec
gradi svojo samopodobo. Zaradi okoliščin sporazumevanja prav tako poteka v knjižnem jeziku (knjižna pogovorna zvrst).
Z njim učitelj vzpostavlja družbena, medosebna razmerja (pohvala, graja, vzpodbuda…) Najpogosteje ga uporablja učitelj –
prizadevati si mora za dvosmerno sporazumevanje in na to navajati učence (pozdrav, začeti pogovor, ga voditi, biti vljuden,
upoštevati argumente,…)
Kakovost medosebnih odnosov vpliva na kakovost učenja. Poteze dobrega odnosa so:

  • odprtost – vsak lahko tvega, da je direkten in pošten,
  • da je vsak prepričan, da ga drugi ceni,
  • da se oba zavedat vzajemne odvisnosti,
  • da lahko vsak zase raste in razvija svojo ustvarjalnost in individualnost,
  • skupno zadovoljevanje potreb (svojih potreb ne moreš zadovoljevati na račun drugega).
    Odnosni govor povezuje udeležence pogovora.
    Pri posredovanju znanja svojega področja moraš upoštevati učenčevo starost, izkušnje, predznanje ter spoznavno in
    jezikovno zmožnost – temu ustrezno uporabljaš izrazje svoje stroke (uradno, slovensko) in preprostejše ali zapletene
    8
    skladenjske enote, upoštevaš členitev po aktualnosti (s čimer uresničuješ pedagoško načelo postopnosti, tj. od znanega k
    neznanemu).
    Besedila so razumljiva in nazorna ter predstavljajo vzorec oziroma model za učenca. Pri govornem posredovanju snovi tvori
    razumljiva, nazorna besedila, katerih bistvene podatke po potrebi (glede na odziv učencev) ponovi z drugimi besedami ali z
    vidnimi znaki (npr. z zapisom ključnih besed oz. miselnega vzorca oz. razčlenitvenih točk). Pri govorjenju členi besedilo na
    bistveno oz. nebistveno tudi z različno jakostjo, višino, hitrostjo govorjenja.
    Obvladovanje STRATEGIJE SPREJEMANA (poslušanja / branja) besedil:
    – v učencih pred poslušanjem/branjem aktivira njihovo predznanje,
    – z napovedjo novega jih motivira za poslušanje/branje,
    – med poslušanjem/ branjem ter po njem pa v učencih razvija strategije dela z besedilom in strategije iskanja
    informacij, npr. zapisovanjem, podčrtavanjem novih ali ključnih besed ter z zapisovanjem bistvenih podatkov,
    kategorizacijo podatkov na informativni, interpretativni ravni (npr. bistveno – nebistveno, zanimivo – nezanimivo)
    ter na ravni posploševanja in ocenjevanja / vrednotenja.
    Tako učencu snov ne le posreduješ, temveč v njem aktiviraš dejavnosti za razumevanje, interpretiranje, vrednotenje in
    pomnjenje snovi