Članki o informatiki

Po poti naprej

In po vsem tem, sva le prijahala do tistodnevnega končnega cilja, Kazbegi,

na višini 1747 m in tudi tule prespala: 42.65814/44.64052. Dve cerkvici, verjetno največja znamenitost Gruzije, Gereti imenovana ali tudi Stepantsminda, sta nemo strmeli na naju s precejšnje višine. Neke vrste duhovna izkušnja je skoraj sama po sebi umevna. Še pred spanjem pa smo si pripravili družaben večer pred enim manjših penziončkom, saj sva tu, skoraj na koncu sveta, srečala dva Avstrijca in pet Nemcev. Avstrijca z džipom, ostali z maršrutko. Je kar trajalo, in če rečem, da sem bil ob enih ponoči še vedno s kratkimi rokavi, je za Visoki Kavkaz in višino kar malo nenavadno. Tokrat sva si spet privoščila hinkali. Jasno, noč je bila nato deževna in prav tako jutro, tako da sva hotela čim prej priti še do ruske meje (42.73902/44.62874), to je nekje 25 km obupno slabe ceste, in se nato čimprej vrniti čez prelaz Jarvi, saj je obstajala nevarnost hudourniških voda in s tem povezanimi težavami na cesti. Na meji z Rusijo je bilo precej samotno, ena manjša hišica z oboroženim stražarjem. Stopil sem do njega, ga pozdravil in ga morda vsaj za kakšno urico zdramil iz otopelosti. Prometa seveda nič. Tik pred mejo začudi nanovo zgrajena cerkev. Za koga. Ali pa je samo mejnik pred osovraženo Rusijo. Vrnitev je bila morda malo manj boleča, saj naju vsaj cesta ni mogla več presenečati in sva se lahko bolj posvetila razgledom. Deževati je namreč nehalo in sonce je oblilo tiste čudne zelene vršace. Romantika se kar hitro zaleze v naju, kar je vsekakor

krepčilno delovalo na že nekoliko utrujene misli, razmišljanja, končno pa tudi kondicije ni
brez meja. In tako sva naredila en lep vzpon čez Jarvi in potem spust do smučarskega središča Gudauri. Do tu je bilo seveda kar napeto in naporno, od tu naprej pa se je vila kar lepa cesta vse do Tbilisija. Seveda je bil pred glavnim mestom obvezen postanek v njihovi duhovni prestolnici Mcheti in tudi upravni prestolnici med 3. in 5. stoletjem, ki ima danes nekaj manj kot 20000 prebivalcev.

Mislim, da jim pomeni nekaj podobnega kot Turkom Konya. V tem mestu so Gruzinci leta 327 sprejeli krščanstvo kot druga država na svetu, prva je bila le nekaj let prej Armenija. Je pa Mcheta eno najstarejših mest v Gruziji, znano že pred našim štetjem, nekajkrat je bila tudi prestolnica tega ali onega kraljestva, dokler se vse skupaj ni preselilo v Kutaisi in nato v Tbilisi. Mesto je vgnezdeno na sotočju rek Mtkvari in Aragvi in se v njem petelini nekaj
najpomembnejših in najstarejših gruzinskih cerkva. Glavna pa je katedrala Svetitskhvoli,

kjer je pokopanih tudi nekaj kraljev, in pa samostan Džvari, obe stavbi bisera gruzinske ali še bolje armenske arhitekture. Zgrajena je bila povsem na začetku 11. stoletja. Lepo je bilo videti vso to kulturno dediščino, raztreseno po mestu in po hribčkih v okolici, čeprav je arhitektura pravzaprav zelo enolična, predvsem v zunanjosti, veliko bolj kot cerkvena arhitektura v Evropi. Skočila sva še do Tbilisija, glavnega in milijonskega mesta, in kaj kmalu ugotovila,

da to ne bo za naju. Po tej povsem pastoralni izkušnji, so naju smog, vlaga, hrup, vročina in kar je še takih neprijetnih mestnih značilnosti ne ravno ekološko usmerjenih vzhodnih mest, kaj hitro pregnali nazaj v Mcheto. V mir in duhovnost. Tbilisi je sicer dokaj prometno urejeno urbano središče, s širokimi štiripasovnicami, tudi s parkiranjem nisva imela posebnih težav. Mesto je seveda upravno in kulturno središče, z vsemi večjimi muzeji, prireditvami, vladnimi stavbami in hoteli. Od tu se pač hodi tudi raziskovat skrite gruzinske kotičke z maršrutkami ali taksiji. In še tale zanimivost. Nikjer v Gruziji nisva mogla kupit razglednic in tudi tu ne,

kar mi seveda ni in ni hotelo v glavo. Zato sem poiskal informacijski center v središču mesta, kjer so mi lepo razložili, da iz Gruzije pač ne bom nič pisal. Pika. Vzela sva si kar nekaj ur časa in mestno središče dodobra prepešačila, od večernih aktivnosti pa so naju odvrnile, kot že rečeno, izredne vremenske razmere. Torej sva noč preživela v Mcheti, parkirana pred glavno »katedralo«, vendar se ni izkazalo kot dobra izbira. Potepuški psi so imeli tak koncert, da sva se morala sredi noči premakniti na drugo lokacijo (41.84442/44.72119. Dopoldanski potep po mestu je bil sproščujoč in zanimiv, hkrati pa sva si zastavila tudi nov cilj,
Akhaltsikhe,

mesto dvajset km pred turško mejo. Po vseh pripovedih po forumih, ta cesta proti Turčiji naj ne bi bila ravno lepo prevozna, še huje, cesta naj bi bila skoraj kolovozna, zato sva se zadnji
trenutek odločila, da jo vseeno poskusiva uporabiti, saj nama sploh ne bi legla ista pot nazaj in dodatnih 500 km. In izkazalo se je, da je bila odločitev pravilna. Cesta je bila do tega mesta več kot odlična, in spet se je izkazalo, da pač pogumni zmagujejo.

Zelo lepa pokrajina, tokrat bolj ravninska, polna požetih polj pšenice, koruzna polja so še dozorevala, na vrtovih so dozorevale bele češnje, naokrog so se bohotili borovi in smrekovi gozdovi in tik ob cesti je tekla velika reka, rjava sicer, kot so tam večinoma. Čez njo viseči mostovi in gospodje ribiči na njih. Prava idila. Nekje ob cesti sva se ustavila, skuhala kavo, tudi za pastirja mogočne črede ovac. In tu bi lahko pridobila še enega potnika. Ovce je namrač tudi prodajal, po 50 evrov približno. No, za nakup se potem nisva odločila, hehe. Srečala sva skoraj kilometrsko kolono nekakšnih skavtov, na čelu se je vil velik križ, za njim je hodil menih in potem nepregledna množica mladincev, sicer pa nisva srečevala ravno množic ljudi, pa tudi prometa je bilo sila malo. Bila sva kar malo izgubljena sredi raznovrstne pokrajine. Bolj sva se bližala mestu Akhaltsikhe, ki v prostem prevodu pomeni Novi grad, slabša je bila
cesta. No v mestu samem se je proti pričakovanju spet vse uredilo. Mesto ima nekako 45000 prebivalcev, je bolj kot ne razrito in razdrapano, le v starem centru je nekako urejeno s cerkvijo, trdnjavo, mošejo, parkom in spomenikom eni izmed kraljic. Tu sva si privoščila lažje kosilo v eni bolj urejenih restavracij. Meni so prinesli kose mesa na čebuli, za kar jim nisem preveč hvaležen. Meso je bilo namreč trdo ko hudir, okusno pa vseskupaj še kar. Berni

pa je z gruzinsko pico imela veliko več sreče. Spet je bila narejena zelo bogato, kot že njihov hačapuri, tako da je bila še pa še nasitna, no, na srečo mi jo je del odstopila. In med kosilom sva prišla do sklepa, da si morava ogledat še samostan, izklesan v skalne pečine, v 62 km oddaljeni Vardziji. Edini problem se je spet kazal v cesti, saj sva vsem ostalim zahtevam zadovoljevala. Kilometri noben problem, četudi se bova morala vrniti po isti poti, goriva sva imela dovolj, po ceni 80 centov, časa tudi. Greva, je bila odločitev. In zopet pravilna. Le malo iz mesta je mogoče občudovati še en samostan v armenskem stilu, samostan Sapara iz 9. stol,
in zopet, freske v njem so še iz tistega časa in zelo lepo ohranjene. Očitno so bili pravi eksperti v mešanju in pripravljanju barv v teh krajih. Cesta je bila kar dolgo solidna, nekako do izrednega gradu v Aspindzi, Khertvisi imenovanega (41.47905/43.28507).

Trdnjava je tu stala že v 2. stol pred Kristusom, obzidje pa je, kot ga vidimo danes, iz 10.
stoletja. Lega je bila seveda skrbno izbrana, saj stoji na sotočju rek na skalni pečini v ozkem kanjonu. Skoraj veličastno, no, in od tu naprej se je cesta spremenila v kolovoz, res pa je, da tudi gradijo novo. Na določenem odseku jo je celo zmanjkalo, tako da sva morala počakat kakšno urco, da so jo toliko uredili, da sva lahko nadaljevala, a z mislijo, da se bo tu treba
naslednji dan tudi vrniti.