Članki o informatiki

Vstop v Gruzijo

Vrata v Gruzijo

Tokrat bom v tem kratkem potopisu podal tudi osnovne podatke o državi, ki sva jo z Berni obiskala, saj se mi zdi, da je kar oddaljena od našega zemljepisnega zaznavanja, in zato še posebej nepoznana. Dežela na koncu Evrope, čeprav se mi zdi bolj umestno uvrstiti jo v Azijo. Vsaj geografsko, če že po kulturnozgodovinski plati ne. Zaradi krščanske tradicije, namreč. Kako predstaviti to zasanjano in skoraj nadzemeljsko pokrajino, hkrati pa v vojaške konflikte vpleteno državo. Ta nesrečna in siromašna dežela je več ali manj prostor neprestanih okupacij in vojn, Jonski Grki, Perzijci, Arabci, Turki do poslednjih Rusov. Država je bila še do nedavnega skoraj povsem zaprta in 70 let pod sovjetsko okupacijo. Sicer pa jo je že v 19.

stoletju aneksirala tudi carska Rusija, dokončno 1866, po oktobrski revoluciji pa je bila celo tri leta samostojna, nakar so jo 1921 priključili SZ in tako je ostalo do osvoboditve in samostojnosti leta 1991. Od takrat je republika, po domače Sakartvelo imenovana.
Gruzija, kavkaška republika, je v tem prostoru prav nekaj posebnega, tako geografsko kot tudi kulturno, saj se tu prepletajo različna kavkaška ljudstva, kar se je že odrazilo v odcepitvah in izgubi ozemlja ( Južna Osetija in Abhazija na zahodu). Še vedno je močno čutiti in videti njen postkomunistični in pa tranzicijski značaj, še predvsem v mestih. Prebivalci so Gruzijci ali Gruzinci s čisto posebnim jezikom, ki ni indoevropski, medtem ko pa sosednji armenski sodi v to veliko družino. Ima pa ta jezik res dolgo knjižno tradicijo, najstarejši dokumenti so iz petega stoletja. Tudi pisava se nam bi lahko zazdela malo eksotična, saj je kot nekakšen klinopis iz staroveških časov, abeceda pa ima samo velike črke. Dežela se razteza
od Črnega morja, predela, kjer je veliko dežja, se pravi vlažni subtropski del dežele, proti vzhodnemu Kavkazu, ki je precej bolj suh in z vročimi poletji. Na jugu meji z Armenijo, na zahodu s Turčijo, na jugovzhodu z Azerbajdžanom in na severu z Rusijo in Čečenijo. Na 69493 kvadratnih km živi nekaj več kot pet milijonov in pol prebivalcev. Ta gorata dežela, polna globokih dolin in hudourniških rek, še posebej v severnem delu, ki seže v Visoki Kavkaz s pettisočaki. To je dežela čaja, vina in piva. In nadvse prijaznih in skromnih ljudi, vajenih vsega hudega. Po ustavi je predsedniška republika. Uradno naj bi bili krščanske ortodoksne vere, a sami sebi preprosto pravijo kristjani, pa tudi ne Gruzinci, ampak Kartveli. So pa za Armenijo druga krščanska država, nastala v davnem četrtem stoletju.
Po teh nekaj suhih predstavitvenih stavkih, se človek vpraša, zakaj za vraga z avtodomom potovati v to deželo na koncu Evrope. Kaj sploh videti in doživeti tam nekje onkraj, da to odtehta dolgo in tudi naporno potovanje. Za naju je bila odločitev za to destinacijo povsem v
skladu z najinimi potovalnimi željami. Nekam, kjer še nikoli nisva bila, nekam, kjer sva
pričakovala drugačnost, v družbenem in geografskem smislu, nekam, kamor je enomesečno potovanje še smiselno glede na prevožene kilometre. In v to zanko se je tokrat ujela Gruzija, Armenija pride na vrsto drugič, in sicer iz iranske smeri. Tokrat sva Gruziji dodala še eno drugačnost in posebnost, vzhodno Turčijo, se pravi daljni turški Kurdistan.